Dan 12: od Alte do Tromsøja

Proti naslednjemu cilju

14. jul. 2024 • 4 min branja

Obisk skupnosti v Alti

Zjutraj sem obiskal cerkev in spoznal člane ter misijonarje v Alti. Gre za majhno skupnost. Spoznal sem eno izmed članic, ki je stara 83 let in je članica že 72 let. Ko je bila mlada, je živela 40 kilometrov stran od cerkve in ni imela avtomobila, zato je vsako nedeljo štopala, da je prišla na cerkev, včasih tudi med tednom. To je počela več let. Imela je intervju za časopis, kjer so članek naslovili »Norveška rekorderka v štopanju«.

Nekaj neprijetnih dogodkov

Po cerkvi sem se v odličnem vremenu in prijetnih temperaturah odpravil proti Tromsøju. Ko sem v tem čudovitem vremenu peljal mimo Katedrale severnega sija, se nisem mogel upreti, da se ne bi ustavil in naredil še nekaj fotografij. Zapeljal sem na bližnje parkirišče, in ko sem parkiral motor ter sestopil, se je prevrnil in padel na tla. Znam pravilno pobrati motor, tudi ko je polno naložen, zato sem to storil in ga postavil nazaj na stojalo ter naredil še nekaj fotografij.

Nato sem nadaljeval pot. Po približno eni uri vožnje sem se ustavil na počivališču in parkiral poleg moškega z BMW 1600 GT, ki je vozil v nasprotni smeri. Začela sva pogovor in povedal mi je, da je iz Finske ter da nekaj dni potuje po Norveški. Kmalu se je odpeljal, tudi jaz pa sem se želel odpeljati, zato sem sedel na motor, da še enkrat preverim prtljago. Opazil sem, da ena od stranskih torb ni bila popolnoma pritrjena. Hotel sem se nagniti in to popraviti, ne da bi sestopil z motorja, ko sem nenadoma zaslišal pok in se je moj zračni jopič napihnil. Uspelo mi je sprožiti zračni jopič! Uporabljam mehanski zračni jopič Helite, ki je s trakom pritrjen na motor. Ko na trak deluje sila več kot 30 kg, se aktivira CO₂ kartuša in napolni jopič s plinom, kar povzroči njegovo razširitev in oblikovanje zaščitne blazine, ki ublaži udarec. Ko sem ga sprožil, sem moral zamenjati kartušo. Vzel sem orodje in navodila ter to opravil v približno 30 minutah.

Uživanje v pokrajini

Pot od Alte do Tromsøja razkriva dragulje, ki jih ponuja Norveška. Na poti so me spremljale dih jemajoče pokrajine z morjem, gorami, zalivi, tuneli in lesenimi hišami.

Trajektom se na Norveškem ne moreš izogniti

Trajekti so del norveškega cestnega omrežja. Vozijo pogosto in niso dragi, vsaj ne za motorje. Ustvaril sem račun FerryPay in z njim povezal registrsko tablico motorja ter kreditno kartico. Ko se vkrcaš na trajekt, posnamejo fotografijo registrske tablice in v enem ali dveh dneh samodejno bremenijo tvojo kreditno kartico. Sistem deluje zelo dobro. Brez zapletov z vozovnicami.

Na enem od trajektov sem srečal Larsa iz Švedske. Tudi on se je vračal z Nordkappa s svojim BMW GSA 1250 in bil na poti v Tromsø, kjer njegova žena dela kot medicinska sestra. Povedal je, da tam zasluži precej več kot na Švedskem.

Do cilja sem potreboval približno 5 ur, vključno s postanki za hrano in gorivo.

Tromsø je veliko mesto in potekajo številna cestna dela. Glavni most je bil zaprt, zato sem moral najti drugo pot do drugega dela mesta na naslednjem otoku. Domačin se je ustavil in mi razložil, da moram uporabiti podmorski tunel, kar sem tudi storil. Na Norveškem je več takšnih tunelov in vožnja skozi njih je zanimiva izkušnja – najprej se spustiš navzdol in nato ponovno vzpneš.

Bival sem pri paru iz ZDA, ki kot starejša misijonarja prostovoljno služita na Norveškem dve leti. Mika sem spoznal pred 35 leti, ko je bil mlad misijonar na Norveškem in me je poučeval ter krstil. Med nama obstaja posebna vez. Njegova žena Becky je bila prav tako mlada misijonarka na Norveškem. Oba govorita norveško. Becky se zdaj pripravlja na opravljanje norveškega vozniškega izpita.

Danes sem prevozil 316 km, skupni števec poti pa je pokazal 4.745 km.

Galerija slik