12. dan: Iz Aten v Kalampako

Odhod iz Aten v nedeljskem jutru
Odhod iz Aten je bil zelo hiter, deloma zaradi manjšega prometa v nedeljskem jutru in deloma zato, ker je bil najin apartma blizu atenske obvoznice. Vreme v Atenah je bilo delno oblačno, napoved za preostanek poti pa je obljubljala oblake in nekaj dežja.
Po približno eni uri je začelo rahlo deževati, zato sva se ustavila na bencinski črpalki, natočila gorivo in si nadela dežno opremo.

Osrednja in severna Grčija
Dež naju je občasno spremljal skozi preostanek današnje poti. Pokrajina je tipično grška, s hribi in gorami, ki jih ločujejo doline in ravnine.
Na ravninah je veliko kmetijskih zemljišč in povedali so nama, da približno 40 % grške kmetijske pridelave prihaja iz tega območja. Pravijo, da pridelujejo vse, razen svile. Videla sva tovornjake, ki prevažajo bombaž. Pogosta so tudi žitna polja in oljčni nasadi.


Prihod v Kalampako (Kalabaka)
V Kalampako sva prispela popoldne. Ob prihodu je deževalo. Kalampaka je majhno mesto pod impresivnimi skalnimi formacijami Meteore. September je vrhunec turistične sezone, zato je bilo veliko turistov z vsega sveta.

Prispela sva v hotel, razpakirala in se odpravila v eno izmed tradicionalnih grških restavracij na večerjo. Natakar naju je vprašal, od kod sva, in ko sva mu povedala, da sva iz Slovenije, je rekel: "Kako si? Dobro?" Kasneje, ko sva dobila hrano, je dodal: "Dober tek!".
Napoved vremena za naslednji dan je bila oblačna brez dežja. Upala sva, da nad skalami Meteore ne bo nizkih oblakov, kot so bili danes.

Skupni števec poti kaže natanko 3300 kilometrov.
Pomembna sprememba načrta poti
Na poti sva bila že dva tedna. Prvotno sva načrtovala tritedensko potovanje. Želela sva potovati iz Kalabake v Monodendri in Mikro Papigko, nato nadaljevati v Ohrid in Skopje v Severni Makedoniji. Iz Makedonije sva nameravala iti v Pirot v Srbiji in od tam v Županjo in Vinkovce na Hrvaškem. V Skopju in Pirotu sva želela obiskati nekaj prijateljev, na Hrvaškem pa sorodnike.
Vendar je vremenska napoved za Severno Makedonijo, Srbijo in Hrvaško kazala slabo, z dežjem in zelo nizkimi temperaturami. Odločila sva se, da se vrneva s trajektom iz Igoumenitse v Benetke. Rezerviral sem karto, vendar na trajektu ni bilo več kabin. To je pomenilo, da bova morala spati na tleh. Boljše alternative ni bilo, zato sva vzela, kar je bilo na voljo.


