Proti koncu Lofotov: Reine in Å

Zjutraj sva najprej vzela trajekt in nato nadaljevala vožnjo skozi Lofotske otoke. Pokrajina je bila osupljiva, z visokimi gorami, ki se dvigajo iz morja. Bilo je oblačno in ne najbolj primerno za lepe fotografije. Promet je bil precej gostejši. Po nekaj postankih za gorivo in osvežitev sva prispela v Å, znano mesto na koncu Lofotov. Tam sva se povzpela na bližnji hrib, da bi imela boljši razgled. Razgled je bil fantastičen! Na eni strani je bilo jezero, na drugi pa vas in otoki. Sedela sva in občudovala pokrajino.

Naslednji postanek je bil Reine, majhno mesto približno 10 km od Å, ki je upodobljeno na skoraj vseh turističnih materialih o Lofotih.

V resnici kraji redko izgledajo tako kot na brošurah, in to velja tudi za Reine. Kljub temu je zelo impresiven in žal mi je, da nisva imela celega dneva za bolj podrobno raziskovanje.

Reine je verjetno najbolj turistično mesto na Lofotskih otokih

Postanek v eni izmed restavracij v Reineju

Pred odhodom sva našla restavracijo s sushi barom in si privoščila sushi, nato pa nadaljevala vožnjo proti Lødingenu, ki je približno dve uri vožnje od Reineja, kjer sva imela rezervirano prenočišče.

Postanek v vikinškem muzeju

Na poti nazaj sva po približno eni uri vožnje obiskala vikinški muzej. Ta muzej je rekonstrukcija hiše vikinške kmetije, zasnovana na arheoloških najdbah. Ta vikinška hiša je dolga približno 80 metrov in široka več kot 30 metrov. V njej je živelo okoli 70–80 ljudi. Poleg gospodarja hiše in njegove družine so tam živeli tudi sorodniki, delavci in sužnji.

V tej hiši je bilo vse, kar so potrebovali, vključno z živalmi, ki so zasedale tretjino stavbe. Te živali so pozimi s svojo telesno toploto tudi ogrevale prostor. Imeli so tudi dobro zalogo sušenih rib, po katerih je to območje znano še danes. Ribe so začeli sušiti februarja, ko ni bilo insektov. Ribe so zaščitili z mrežami, da jih ptice niso pojedle. Ko so se pojavili insekti, so bile ribe že dovolj suhe, da jih niso več napadali. Pravilno posušene ribe lahko zdržijo tudi 30 let! Ko so potrebovali hrano, so sušene ribe namočili in jih nato pripravili kot sveže. Včasih so preprosto vzeli kladivo, sušene ribe razbili na koščke in jih žvečili.